Naše tamale so vendar prečudovite!

Na koncu sta uvideli, da bo treba napisati knjigo: njun zabavni in koristni priročnik, ki ima v slovenščini naslov Zala tamala, sproščeno in popolnoma brez moraliziranja predstavi vsa dejstva o ženskem »podvozju«, kako ga uporabljati in kako negovati, in je bil preveden že v več kot trideset jezikov.
 

Vajina knjiga Zala tamala razbija mite in prinaša novice o vagini. Katere so najpomembnejše? Kaj bo ženske najbolj presenetilo?

Nina: Naju so pravzaprav najbolj osupnila anatomska dejstva, saj se nama je zdelo, da sva vse o tem izvedeli med študijem medicine. Kot vse ženske sva odraščali v prepričanju, da je himen dokaz deviškosti. Potem sva odkrili, da deviškost temelji na dveh trdovratnih anatomskih mitih, ki še dandanes grenita življenje ženskam po vsem svetu: prvi je, da ženske pri prvem vaginalnem odnosu krvavijo, drugi pa, da prvi vaginalni odnos trajno uniči himen. V resnici ni nujno, da je prvi seks boleč ali da ga spremlja krvavitev, himen pri večini žensk pa ostane nepoškodovan tudi po prvi spolni izkušnji.
 

Ali je to nekaj, kar zdravniki že dolgo vedo, ali je to novo odkritje na področju ženske spolnosti? In če ni novo, zakaj zdravniki še naprej opravljajo teste deviškosti?

Ellen: To definitivno ni novo odkritje. Norveška zdravnica, ki je opravila raziskavo na to temo, je leta 1906 v svojem poročilu zapisala, da ti pogled v žensko mednožje ne razkrije, ali je pred teboj devica ali prostitutka srednjih let. Težava je, da to znanje ni zlahka dostopno niti zdravnikom oziroma študentom medicine, kaj šele laični javnosti. O himenu nam praktično niso predavali, morali smo ga samo pokazati na anatomski lutki. Nekateri zdravniki na Norveškem v imenu staršev še vedno preverjajo spolne organe deklic in izdajajo (lažna) potrdila o deviškosti; zlažejo se, da bi dekletu prihranili težave zaradi negodovanja staršev. Ti zdravniki ravnajo v dobri veri, po drugi strani pa s tem ohranjajo mit deviškosti.
 

Zakaj strogo uporabljata izraz himen in ne deviška kožica? Zakaj je po vajinem mnenju tako pomembno govoriti in razmišljati o samih izrazih, s katerimi označujemo spolne organe?

Nina: Besede so pomembne. Besede oblikujejo naše mnenje in naš pogled na svet. Enako velja za imena spolnih organov. Če najintimnejšim delom svojega telesa rečemo sramne ustnice, to vsekakor vpliva na to, kako vidimo sebe in svojo spolnost. Ženske že vse predolgo poslušamo, naj se sramujemo svoje spolnosti. Ampak kako bomo to spremenile, če tudi same uporabljamo ta poimenovanja?

Ellen: Na Norveškem smo še do pred kratkim uporabljali besedo schamleppen – skamlepper (slo.: sramne ustnice), a nam je uspelo to spremeniti. Zdaj nihče na Norveškem ne reče več sramne ustnice, razen stari, konservativni moški. Ko torej srečujeva ljudi po svetu, ki pravijo, da besede niso pomembne, ker so samo besede, jih prosiva, naj vsaj poskusijo. Preprosto ne razumeva, kako lahko katera koli ženska uporabi izraz sramne ustnice. Naše tamale so vendar prečudovite!

Videti je, kot da so ženski spolni organi nekakšen neznan in skrivnosten planet, ki ga odkrivamo po drobtinicah. Bo prihodnost prinesla še več dobrih novic?

Nina: Pravzaprav mislim, da je to glavna težava ‒ da so ženske vedno prikazovali kot skrivnostne, v resnici pa žensko telo in njena spolnost nista čisto nič bolj skrivnostna kot moško, le da si nihče ni vzel časa, da bi to preučil. Anatomija ščegetavčka je raziskana že od 19. stoletja, a je niso prav pogosto vključevali v učbenike ali v pouk biologije v šoli. Midve sva šele po nekaj letih študija medicine izvedeli, da je klitoris ogromen organ, pa še takrat je bilo to omenjeno bolj mimogrede, penis pa je bil predmet več ur podrobnih predavanj. To, da ima ščegetavček popolnoma enako zgradbo kot penis, z glavico, steblom in brecilnim tkivom, ki med vzburjenostjo nabrekne, je bilo za naju nekaj novega.
 

Ampak zakaj sta bila žensko telo in seksualnost tako spregledana v znanosti in medicini?

Ellen: Ker ščegetavček nima reproduktivne funkcije, le seksualno, so ga v preteklosti skušali »prikriti« pred ženskami. Si predstavljate, kako škandalozna je morala biti z verskega stališča misel, da imajo ženske erekcijo in organ, ki je namenjen izključno spolnemu užitku?
 

V knjigi govorite tudi o vaginalnem orgazmu. Je preprostejši, kot smo mislile? 

Nina: Ne, žal vas moram razočarati! Samo ena četrtina do ena tretjina žensk redno doživlja orgazem pri vaginalnem seksu. Velika večina žensk za orgazem potrebuje stimulacijo ščegetavčka. Radi poudariva, da bi moralo biti z ženske perspektive 50 odstotkov seksa tisto, čemur rečemo predigra, ki v resnici sploh ni predigra, saj je za ženske ravno to pogosto PRAVI seks. Not in ven je redko zmagovalna kombinacija za ženske. Bistvo je, da je orgazem orgazem ne glede na to, kako ga dosežeš. Orgazem, dosežen med vaginalnim seksom, ni nič dragocenejši. Telesni in duševni odziv sta enaka. Če pa si že želite doseči orgazem med vaginalnim spolnim odnosom, vam priporočava položaj TKP (gre za različico misijonarskega položaja, ki se imenuje tehnika koitalne poravnave, op. p.) Mnogim moškim se zdi dolgočasen, čeprav je znanstveno dokazano, da je učinkovito orodje za doseganje ženskega orgazma. Bistvo je veliko drgnjenja, brez not in ven, da dosežemo dvojno draženje, v vagini in na zunanjih delih ščegetavčka. Kot bi se vam mačka drgnila ob nogo. (smeh)
 

Zakaj je seks še vedno tak tabu? Mislite, da se kot družba bližamo novi dobi puritanstva?

Ellen: Puritanstva? Ne, vsaj na Norveškem ne. Nikakor ne, čeprav so se po kampanji #metoo nekateri oglašali z idejo, da bi lahko tako učinkoviteje preprečevali nadlegovanje in zlorabe. Ampak midve misliva, da to ni rešitev. Stroga moralna pravila puritanstvo vedno veljajo samo za ženske. Ohranjanje spolnih tabujev ljudem s težavami otežuje, da bi spregovorili o njih, ženske pa so zato bolj dojemljive za zlorabe. Odkritost je dobra stvar.

Kako razlagate porast plastičnih operacij genitalij v zadnjih letih? Moški si želijo večje penise, ženske pa majhne in otroške vagine.

Ellen: Ja, to je res žalostno. Pritisk, da moramo biti popolni, se je razširil tudi na genitalije. Misliva, da je to povezano z dejstvom, da so ženske in moški, ki so danes v dvajsetih letih, odraščali s pornografijo od mladih nog – predstavljen jim je bil ideal popolnoma pobrite vulve z manjšimi notranjimi ustnicami (ali z velikanskimi penisi). Prej se nihče ni spraševal, kakšne so videti druge ženske, zato se je bilo mogoče laže sprostiti in ne razmišljati o tem oziroma se ne primerjati z drugimi. Ko si obriješ vse dlake z vulve, kar je zdaj izjemno razširjeno, se veliko bolj zavedaš sebe. Lahko bi rekli, da se brez dlak počutiš bolj golega! In potem deklicam še pozabimo povedati, da jim bodo ustnice zrasle, ko bodo prišle v puberteto, tako kot zrase penis. Pri približno polovici žensk postanejo daljše od notranjih. K sreči se med ženskami krepi gibanje za ozaveščanje o neverjetnih in čudovitih različicah vulv, ki obstajajo!
 

Zakaj bi moški morali prebrati vajino knjigo?

Nina: Moški bi morali prebrati našo knjigo, če ženske v svojem življenju jemljejo resno, pa naj gre za prijateljice ali hčerke! Veliko bolje bodo razumeli, kako deluje žensko telo, in dobili kar nekaj nasvetov za spolno življenje, na primer za položaj TKP! Prav tako je v knjigi veliko za moške zelo pomembnih informacij o spolno prenosljivih boleznih.
 

Zala tamala je za vagino naredila tisto, kar je Čarobno črevesje Giulie Enders pred nekaj leti za naš prebavni sistem. Bi se strinjali?

Nina: To je velik kompliment in upava, da drži! Za naju je bila Giulijina knjiga navdih, saj jo je tudi ona napisala še kot študentka medicine in tudi ona si je izbrala tabu temo. Ko je v eni od najodmevnejših pogovornih oddaj v Skandinaviji razlagala, kako kaka, se nama je to zdelo simpatično in smešno. Po njeni zaslugi je črevesje vsekakor postalo manj tabuizirano.
 

Kaj je vajin cilj? Kaj si želita za ženske?

Nina: Najin cilj je, da bi bile mlade ženske samozavestne in ponosne na svoja neverjetna telesa! Želiva si tudi, da bi bila najina knjiga protiutež vsemu, kar se o ženski spolnosti in videzu piše v rumenih medijih in na družbenih omrežjih. Radi bi pokazali ženskam, kako neskončno raznolika in čudovito lepa so naša telesa. S to knjigo sva ženskam tudi hoteli dati zanesljiv priročnik, v katerem bodo našle odgovore na vprašanja in rešitve za težave, ki jih mučijo. Vse preveč žensk znanje o svojih telesih, spolnosti in kontracepciji pridobiva iz ne-medicinskih virov, ki pogosto širijo zavajajoče informacije in prej povzročajo skrbi, kot da bi pomagale. Hoteli sva jim dati iskren vodnik po ženskem telesu in spolnosti brez predsodkov.